E k o n o m s k a z n a n o s t t e m e l j i n a predpostavki, da potrošniki vedo kaj hočejo in da kupijo tisto, kar hočejo. Njihovi nakupi pa odražajo njihove preference. Zanimivo je, da je potrošnik kot “kralj” hkrati laik, nezavarovan cilj agresivnega oglaševanja in prodaje, kajti težnja po zadovoljevanju potreb je po Maslowu (1954) vgrajena v strukturo obnašanja posameznika. Vendar so mu potrebe pogosto vsiljene in umetno ustvarjene, resničnih potreb pa se niti sam
ne zaveda. Problem potrošnika je, kako porabiti dohodek in čas, da bi maksimiral svojo koristnost. V tradicionalnih meščanskih družbah so se priučili »kulture potrošnje«.
Slovenija je bila v tem pogledu nedvomno prikrajšana in še vedno je. Še več, socialistični planski režim v preteklosti je temeljil na kvantitativnih dosežkih produkcije. Po vsem tem ne moremo pričakovati hitrega preobrata v dojemanju pomena potrošnje pri razvoju in kreiranju blaginje. Dejstvo je, da se potrošniško naravnana družba zastrašujoče približuje mejam naravnih zmogljivosti planeta (topla greda, odpadki, onesnaženost voda, prekomerno izčrpavanje neobnovljivih naravnih virov, klimatske spremembe, naravne katastrofe), ljudje pa s svojim potrošniškim življenjskim stilom neprestano preizkušamo te meje, pri čemer le redkokdaj uspemo živeti zares kvalitetneje. Postavlja se vprašanje koristnosti povečevanja rasti bruto domačega proizvoda (Layard, 2006),
kljub temu bo v nadaljevanju pokazano, da je gospodarska rast koristna. Po Friedmanu (2005) prinaša rast bruto domačega proizvoda, ki ga ustvarja večina nacionalne populacije (in ne le 10% najbogatejših) pozitivne moralne posledice, kot so socialna mobilnost, tolerantnost in demokratičnost. To pomeni, da se z rastjo bruto domačega proizvoda in rastjo dohodkov večine povečujejo individualne izbire, žal pa ne nujno tudi kvaliteta življenja (Mallaby, 2005).
Strategijo razvoja Slovenije sicer smatram kot pomemben korak naprej v smeri višje blaginje, vendar ne kot povsem varen korak. Kajti strategija je precej skladna s splošno sprejetim primatom produkcije, premalo pa se ukvarja s potrošnjo. Pri tem je treba poudariti, da trajnostna potrošnja ne pomeni trošiti manj, ampak predvsem drugače in učinkoviteje, tako da se izboljšuje kvaliteta življenja (De Larderel, UNEP) To plat ekonomije je mogoče okrepiti predvsem preko razvoja negospodarskih sektorjev (npr. izobraževanje, na znanju temelječe storitve, kultura, raziskave, zdravje) in institucionalnega napredka
(Kotler, 1997), do tega pa lahko pride le preko radikalne socialne reforme. Adaptacija obstoječega razvojnega koncepta v smislu osredotočanja na potrošnjo bi delovala kot vzvod ozaveščenosti glede vrste potrošnje, ki bi v končni fazi ob vseh razvojnih ukrepih na strani produkcije končno spodbudila
samodejno spremembo v produkcijski strukturi. Ob radikalnejši socialni spremembi, kot je na primer uvedba davka na potrošnjo namesto davka na dohodek, bi bila dosežena postopna samodejna sprememba strukture
potrošnje. Oboje skupaj pa bi moralo voditi k višji blaginji, kvaliteti življenja in seveda večji trajnosti. Pravzaprav je zelo prav, da ekonomska znanost lahko in mora vplivati na legitimnost in učinkovitost vlad in političnih procesov, ki razvijajo sisteme za podporo posameznih vidikov kvalitete življenja.
Raziskovanje kvalitete življenja, kamor sodi tudi področje okolja, sicer v Sloveniji poteka že kar nekaj let. Pravzaprav je slovenske raziskovalce, predvsem sociologe, že v osemdesetih letih vznemirjalo enostransko vrednotenje ekonomskega razvoja, saj je precej očitno, da povečevanje bruto
domačega proizvoda ne pomeni nujno tudi kakovostnejšega življenja in čistejšega okolja.
V tem trenutku se kažejo nekatere notranje in zunanje omejitve za povečanje kvalitete življenja in okolja v Sloveniji. Kot notranje omejitve so gotovo obstoječe prevladujoče vrednote slovenske družbe. V obdobju globalizacije in vedno večje mobilnosti se samodejno izgubljajo družbene norme, tudi v Sloveniji, ki oblikujejo spodbude posameznika za njegovo delovanje. Kot
zunanje omejitve pa se kažejo predvsem globalizacija in pritiski bolj raz vitih
potrošniških družb ter morda nekatere zahteve, ki izhajajo iz našega vključevanja v evropske integracijske procese.
Ali je mogoče, da Slovenija z gospodarstvom, ki ni absolutno in enostransko usmerjeno v ekstremno potrošništvo preživi v evropskem oziroma globalnem okolju? Oziroma ali se lahko Slovenija, kot članica EU odloči, da bo svoje prihodnje povečevanje blaginje ustvarjala na razvojnih priložnostih, ki ne
bodo ogrožale okolja, zdravja državljanov, njihove sreče, skratka kakovosti njihovega življenja (materialnega, socialnega, fizičnega, duhovnega...) in ali lahko pri tem nacionalna identiteta in raznolikost glede ne EU postane celo razvojna priložnost in faktor večje konkurenčnosti v najširšem smislu (Porter,
1998). Kljub temu, da enostranska akcija posameznika v smeri trajnostne potrošnje ne vpliva na merljive učinke v potrošnji celotne družbe, bi bil agregatni učinek posameznikov, če bi se odločili za spremembo v obnašanju, lahko velik. Glede na to, da se vsak racionalen posameznik zaveda, da sam
ne more veliko spremeniti, je takšen izid pravzaprav zelo malo verjeten. Pa vendar smatram, da je morda prvi in najenostavnejši korak v smeri trajnostne potrošnje in višje subjektivne blaginje predvsem ozaveščanje.
Ozaveščenost prebivalstva glede vplivanja njihovega življenjskega stila ter na tem temelječe strukture produkcije na kvaliteto življenja posameznika in družbe bi bil najbolj enostaven in stroškovno dosegljiv cilj. V tem kontekstu bi bilo smisleno opozoriti na usmeritev k izboljšanju t.i. kulture potrošnje, ki je izginila z industrializacijo (Scitovsky, 1989). Nadalje pa bi bilo nujno preseči
stereotip, da je razvoj zgolj gospodarski napredek. Razvoj je kompleksna kategorija, ki zajema tudi cel spekter družbenoekonomskih sprememb, strukturnih, institucionalnih, tehnoloških, okoljskih, kulturnih, organizacijskih, vrednotnih. Na tej podlagi pa bi bilo verjetno možno graditi na radikalnejših socialnih spremembah s katerimi bi Slovenija redefinirala oziroma adaptirala svojo lastno razvojno pot v okviru EU, tako da se bo povečevala večplastno
pojmovana kvaliteta življenja, in še več, da prav na ta način izkoristila do zdaj precej marginalizirane konkurenčne prednosti takega razvoja. Pomembno vprašanje je, če je to možno doseči na nacionalni ravni. In če ni, obstaja možnost okrepitve sicer že tristo let starih idej o spremembi načina obdavčevanja na evropski ravni, za kar obstajajo močni teoretični argumenti, ne pa tudi politična volja.
Z URAVNOVEŠENO POTROŠNJO DO BOLJŠEGA OKOLJA IN VEČJE BLAGINJE
vir: Renata Slabe Erker, http://www.ier.si/
http://dk.fdv.uni-lj.si/eknjige/Zbornik_OAM_2007.pdf
Aktualna Strategija razvoja Slovenije temelji na povečevanju konkurenčnosti in
gospodarske rasti, ob upoštevanju socialnih in okoljskih komponent razvoja, vendar pa podrobnejša analiza pokaže, da sta zadnji dve komponenti bolj v drugem planu.
Podobno velja tudi za razvojne strategije drugih evropskih držav. Deklarativna rešitev v smeri trajnostnega razvoja sprejeta in zapisana v strateških razvojnih dokumentih v praksi nikakor ne zaživi. Zanimivo je tudi, da Goetenburška strategija trajnostnega razvoja (2001) ni dosegla toliko javne podpore kot na primer Lizbonska strategija konkurenčnosti (2000), in da nikoli ni prišlo do formalnega in vsebinskega povezovanja obeh. Zakaj povsem jasen interes vseh
družbenih akterjev – to je povečanje blaginje oziroma kvalitete življenja, ki
vključuje seveda tudi kvaliteto okolja, – ne najde strokovne in politične podpore za njegovo udejanjanje? Sodobna družba je obsedena s produkcijo in v razvitem svetu dominira pogled producenta na svet, pri čemer se vedno ne zaveda pravih interesov potrošnikov (Scitovsky, 1989). Moderni kapitalizem temelji na superiornosti produkcije, ustvarjanju tržne vrednosti in pridobivanju dohodka. Pri tem velja opozoriti na zakon padajoče mejne koristnosti oziroma
zadovoljstva od dodatne enote produkcije (dohodka). Ilustracija te teorije so rezultati meritev, koliko se ljudje počutijo srečni. Grobi sinonim za ta termin v ekonomiji je zadovoljstvo ali koristnost. Raven sreče oziroma zadovoljstva se v razvitem svetu v zadnjih petdesetih letih ni spremenila, kljub povečanju kupne moči za približno 50% (realni dohodek p.c.), medtem ko je v državah tretjega sveta dohodek močno vplival na raven sreče tako posameznikov kot celotne družbe (Layard, 2006).
Ogljikov odtis je včasih težko oprijemljiva kategorija.
V segrevajočem se svetu nas že vsakodnevni nakupi soočajo z veliko ogljikovimi dilemami. Če napolnimo nakupovalno košarico samo z lokalno pridelanimi izdelki, ali je to najboljši način za zmanjšanje odtisa našega kosila? Ne vedno. Ali je segrevanje v mikrovalovki boljše za podnebje kot peka v pečici? Lahko tudi.
Vedno več je raziskav, ki postavljajo naš življenjski stil pod mikroskop, da bi razkrili koliko toplogrednih plinov povzročijo vsakodnevne odločitve in izbire. Študije izdelkov, od solate do prenosnih računalnikov, so nam pokazale nekaj zanimivih resnic. Npr. ni potrebno hiteti pri zamenjavi starega PC-ja za novi model, ki je bolj energetsko učinkovit. Upočasnjevanje globalnega segrevanja pogosto ni tako enostavno kot le zamenjava žarnic za bolj učinkovite ali vožnja Priusa.
Znanstveniki razvijajo metode za izračun ogljikovega odtisa vsakodnevnih izdelkov in sodelujejo s podjetji z namenom sledenja kompleksnega vpliva izdelkov na okolje. To vključuje vse od uporabe gnojil in pesticidov na kmetiji, do goriva, ki je porabljeno za poganjanje strojev in opreme, pakiranja in prevozov. Nekateri si predstavljajo prihodnost, ko si bomo potrošniki izračunavali ogljik tako kot to danes počnemo s štetjem kalorij.
„Kako zeleno je vaše kosilo?“ sprašuje Edgar Blanco, znanstvenik pri MIT Center for Transportation and Logistics. „Verjamem da bi se morali zavedati količino ogljika, ki ga imamo na razpolago za porabo.“
Izsledki znanstvenikov so pogosto v nasprotju s tem kar pogosto imenujemo intuicija.
Blanco to poimenuje „paradoks razdalje“, ki ga je morda najlažje prikazati na primeru ustekleničene vode (v primeru ZDA). Seveda je najbolj Zemlji prijazna izbira voda iz pipe. Vendar v primeru, da pogledamo na izbiro vode v plastenki, bi lahko rekli, da iz Ameirške perspektive izgleda voda iz Francije ali Fidžija kot brutalni napad na okolje. Vendar je pogosto bolj pomembno kaj se dogaja na začetku kot sam prevoz (predvsem če je to po morskih poteh). Začetna faza je namreč potrošniku tudi najmanj vidna.
Blanko ni izpostavljal strategij „ozelenitve“ konkretnih blagovnih znamk ali podjetij. Namesto tega je pogledal na glavni vir energije, ki ga uporabljajo za stekleničenje vode. V Franciji tovarne za stekleničenje vode uporabljajo predvsem energijo iz jedrskih elektrarn. Na oacifiških otokih pa je v uporabi predvsem geotermalna energija. Iz vidika ogljikovega dioksida sta oba vira relatvno čista. V nasprotju s tem, tovarne za stekleničenje vode v ZDA poganja predvsem energija iz fosilnih goriv, kot so naravni plin ter premog.
Njegovi zaključki so enostavni: Mešanica elektrike v ZDA pomeni, da ima lokalno stekleničena voda veliko večji ogljikov odtis, kot plastenke, ki so prepotovale tisoče kilometrov.
S tem seveda ni želel reči naj ljudje kupujejo uvoženo francosko vodo. Nihče ne trdi, naj bi izključno emisije toplogrednih plinov oblikovale potrošniške odločitve; konec koncev, veliko je še drugih okoljskih faktorjev, ki bi jih bilo dobro upoštevati – za primer naj navedemo radioaktivne odpadke iz jedrskih elektrarn – da ne omenjamo faktorje kot so cena in okus. Vendar pa Blanco trdi, da bo širitev zavedanja o problematiki in povzročenih izpustih vodila v širše spremembe tako med potrošniki kot tudi podjetji.
Ulf Sonesson, koordinator okoljskih raziskav pri Švedskem Institute for Food and Biotechnology, je pogledal na najbolj energetsko učinkovite načine kuhanja. Medtem, ko scenariji variirajo, je groba ocena, da mikrovalovka porabi najmanj energije. Sledi ji cvrtje in vrenje, na repu pa stoji klasična pečica. (Pomislite na količino potrebne toplote za segrevanje celotne pečice za pripravo enega ali dveh krompirjev. Seveda se neučinkovita poraba hitro manjša ob pripravi večjih obrokov in hkratni peki več stvari).
Ker je bolj energetsko učinkovito kuhati veliko hrane naenkrat, Sonesson dodaja: „Jejte s prijatelji. Tudi če še niste pomislili na ta vidik, to prihrani veliko energije.“
Raziskave, ki so usmerjene v sledenje emisij toplogrednih plinov preko življenjskega cikla izdelka so pogosto namenjene podjetjem , ki se trudijo biti bolj okolju prijazni. Vendar potrošniku ni nujno potrebno vedeti da je banana kriva za 118 gramov ogljikovega dioksida od plantaže do trgovinske police. Dovolj je vedeti, katere izbire so bolj učinkovite.
Ključni primer za razumevanje pravil eko prijaznosti izhaja iz študije, ki jo je objavil lansko leto Christopher Weber, profesor Carnegie Mellon University, ki se ukvarja s področjem mednarodne trgovine in okolja, ter je sam navdušenec nad hrano.
„Ko so v Oxford Dictionary za besedo leta izbrali „locavore“ (tisti, ki se prehranjuje loklano), nisem mogel verjeti,“ je povedal. To ga je tudi spodbudilo k študiji ogljikovega odtisa lokalne hrane.
Ugotovil je, da bi se ljudje lahko zavezali prehranjevanju z lokalnimi izdelki in s tem zmanjšali lasten ogljikov odtis. Vendar bi enako lahko dosegli enostavno z zamenjavo govejega mesa ter mlečnih izdelkov v primerljivi količini kalorij, ki jih potrebujemo dnevno, s piščancem, ribo, jajci ter zelenjavo. Krave imajo namreč, zaradi vsega, od količine krme, ki jo potrebujejo pa do metana, ki ga izpustijo med prebavljanjem hrane, velik ogljikov odtis.
V študiji namiznih računalnikov, je Eric Williams iz Arizona State University ugotovil, da je za atmosfero boljše uporabljati starejši stroj še nekaj let, kot kupiti novi, bolj energetsko učinkovit model, zaradi velikih količin energije, ki so potrebne za izdelavo.
„Veliko je novih stvari v javni zavesti,“ je rekel Nathan Pelletier, študent okoljske ekonomije na Dalhousie University in Halifax, Nova Scotia, ki je hkrati predlagal zmanjševanje osebnega ogljikovega odtisa enostavno s prenehanjem prenažiranja.
Povzeto po članku Carolyn Y. Johnson ( cjohnson@globe.com)
Globe Staff (18.3.09)