Včeraj je bil dan Zemlje.
Vsi smo že slišali za toksične emisije naših avtomobilov. Vendar naj bi po trditvah Kate Heyhoe, avtorice knjige „Cooking green“, povprečen enodružinski dom povzročil dvakrat toliko emisij kot jih povzroči povprečni „terenc“. Pri tem je kuhinja vroča cona.
V njej je veliko izdelkov, ki vam lahko pomagajo spremeniti kuhinjo v okolju prijazno enoto: super izolirani hladilniki, indukcijske pečice, ekološka čistila in tako naprej. To so vse dobre ideje, če le imate sredstva, ki jih lahko zapravite zanje.
Vendar ni nujno, da morate vložiti veliko truda ali časa, ter zapraviti velike količine denarja, da bi zmanjšali svoj „kuhinjski odtis“ ter hkrati znižali znesek na računu.
Vse kar je za to resnično potrebno je malce zdrave pameti.
Navajamo 5 poceni načinov za „ozelenitev“ kuhinje, s katerimi boste tudi prihranili.
1.Izključite pečico
Pomislite na osnovnošolska in srednješolska leta in se spomnite: toplota je energija. Uporabljajte manj toplote in porabili boste manj energije.
Ali drugače povedano, pomislite na denarnico. Toplota stane. Uporabljajte manj toplote in porabili boste manj denarja.
Verjetno že poznate nekaj enostavnih metod za prihranek toplote. Pecite ribo in krompir hkrati. Kuhajte vsaj za dva, manjkrat odpirajte vrata pečice.
Obstajajo pa še nekateri drugi načini: kuhajte s preostankom toplote. Izključite ogenj pod krompirjem ali testeninami nekaj minut preden so kuhane in jih pustite v vroči vodi v pokritem loncu da se same skuhajo do konca. Izključite pečico 10 minut preden je jed gotova in pustite zaprto pečico, da se hrana sama dokonča v vroči pečici. S takim načinom kuhanja lahko prihranite 20 odstotkov stroškov za gretje, povezano s kuhanjem.
2.Ohladite se z vodo
Ni ga bolj dragocenega vira, kot je voda. Vendar tradicionalno vedenje v kuhinji ni niti približno spoštljivo do te dobrine. Specializirani smo v prekomerni porabi.
Varčevanje z vodo je tako kot je varčevanje s toploto – enostavno. Ne puščajte vode, da teče 15 sekund, ker si želite hladen kozarec vode – shranite plastenko v hladilniku. Testenin po kuhanju ni potrebno splakovati. Vodo, kjer so se kuhale testenine lahko uporabite tudi za redčenje omak. Tudi med pomivanjem posode ne pozabite zapirati vodo – nobene potrebe ni, da bi ves čas tekla.
Še en enostaven način za prihranek vode je: ne splakujte posode, preden jo položite v pomivalni stroj.
3.Kuhajte izštekano
Veliko električnih aparatov troši energijo, tudi ko jih ne uporabljamo – če so priklopljeni v elektriko. Sem štejejo tudi toasterji, shakerji in podobno. Skušajte se spomniti in izštekati aparate vedno ko to lahko.
Po drugi strani pa se lahko vprašamo, ali sploh potrebujemo vse te aparate?
Kakšno stvar bi lahko naredili tudi na roke in hkrati poskrbeli za lastne mišice. Tako lahko tudi upravičimo kalorije, ki jih nato vnesemo vase v obliki torte ;)
4.Odprto/zaprto
Hladilnik je eden večjih potratnikov energije v kuhinji. V veliko stanovanjih niti ni najbolj učinkovit. Zakaj? Prepogosto odpiranje in zapiranje vrat. Vsakič ko odpremo vrata se v hladilnik privali tok toplega zraka, hladilni sistem pa začne delati na max.
Zmanjšajte porabljeno energijo z boljšo organizacijo. Mlečni izdelki zadaj, pijače v ospredju, prigrizki na sredini, mesni izdelki in zelenjava v za to namenjenih predalih. Če veste kaj želite ter kje se to nahaja preden odprete vrata, lahko pridete notri in ven v nekaj sekundah, ne minutah.
Na kratko preglejte police v vašem hladilniku enkrat na teden. Znebite se ostankov, ki jih ne boste nikoli pojedli.
Redno odmrzujte.
Vse to in še kaj smo izbrskali iz:
http://www.denverpost.com/lifestyles/ci_12185994
ZAKLJUČEK
Gospodarska rast je v splošnem zaželena, ker je to najboljši način za povečanje
družbene blaginje preko izboljševanja zdravstvenih storitev, razvoja okoljskih
tehnologij, preskrbe s hrano in dostopa do drugih osnovnih potreb. Kljub temu pa stroški doseganja gospodarske rasti pogosto niso polno upoštevani v analizi blaginje, na primer stroški degradacije okolja in posameznih enot kulturne dediščine, stroški asocializacije, stroški porasta duševnih bolezni in samomorov, stroški odtujevanja družinskih članov, in tako dalje. Teorija ekonomike blaginje očitno potrebuje radikalno reformo. Po izsledkih zadnjih raziskav se kvaliteta življenja v razvitih družbah ne povečuje z rastjo bruto
domačega proizvoda oziroma rastjo kupne moči, celo stagnira. Neoklasični ekonomski okvir trajnostnega razvoja je postavljal v ospredje trg in tehnologijo, kot osrednji determinanti družbenih sprememb, ki sočasno omogočata tudi izogibanje okoljski degradaciji. Ta vidik temelji na racionalni predpostavki trajne globalne industrializacije. Bruntlandovo poročilo (1987) je dopolnilo neoklasični vidik z upoštevanjem kulturnih in političnih aspektov trajnosti. Toda radikalno
redefinicijo neoklasičnega vidika pomeni šele »spoznavni red (ang. cognitive order), ki ponovno ovrednoti vlogo družbenih akterjev pri ustvarjanju realnosti.
V tem trenutku se zdi, da so države, vključno s Slovenijo, bolj občutljive na proračunski primanjkljaj oziroma zadolževanje, kot pa na same probleme, ki pravzaprav od tu izhajajo. Po podatkih SURS je leta 2006 znašal primanjkljaj države Slovenije -1,4 odstotka bruto domačega proizvoda, konsolidirani dolg države konec leta pa 27,8 odstotkov bruto domačega proizvoda (SURS, 2007).
Ta vidik bi znal v prihodnosti vplivati na korenitejše spremembe na tem področju, saj trenutno krčenje javnih programov in neuspešen sistem obdavčevanja, ne kažeta rezultatov.
Položaj je absurden, s približno 27 milijardami evrov bruto nacionalnega
dohodka v letu 2006 v Sloveniji (UMAR, 2007), je nepojmljivo trditi, da si ne moremo privoščiti neoporečne vode, čistega zraka, zdrave hrane, boljše infrastrukture. Na razpolago imamo torej ogromno sredstev in na voljo je nešteto načinov za njihovo uporabo. Boljše priložnosti za sprejemanje odločitev za družbene spremembe si je težko predstavljati.
Z okoljsko zakonodajo in tržnimi instrumenti na področju okolja je bil v razvitih državah narejen pomemben korak v smeri zmanjšanja onesnaževanja preko spodbujanja razvoja novih okoljskih tehnologij. Ti neposredni negativni učinki na okolje se počasi bolj ali manj uspešno rešujejo, ker temeljijo na nujnosti
internalizacije le-teh. Pozablja pa se na posredne učinke na okolje, ki izhajajo iz
same potrošnje. Ti učinki so v agregatu izjemno veliki, jih je pa precej težje ustaviti kot neposredne. Takšnim poskusom se takoj očita poseganje v svobodno izbiro posameznika, ki ni sprejemljivo za demokratično družbo. Čeprav je dejstvo, da imajo izbire posameznika glede potrošnje, ravno tako kot na primer onesnaževanje tovarne, negativne posledice za druge. In v obeh primerih gre za konflikt med posameznikom in družbo. Izvor problema torej poznamo in s tem je tudi rešitev bližje. Praktična izpeljava družbene spremembe, ki bi vplivala na potrošnjo pa je verjetno še zelo daleč in to kljub temu, da je ideja stara že več kot sto let. Gre namreč za izjemno nepriljubljene ukrepe in zato politične volje za takšne spremembe ni pričakovati, ne na
nacionalni in ne na evropski ravni.
MOŽNOSTI ZA SPREMEMBO POTROŠNIŠKIH VZORCEV
Zamenjava obstoječih potrošniških vzorcev je lahko zelo boleča. Podobno kot
pri sindromu »slanih oreščkov«, veš da ni prav kar delaš, ampak se raje odločiš, da boš prenehal jutri. Vsi smo v nekem smislu odvisniki. Vedno izbiramo cilje, ki so nam bliže, lažje dosegljivi, imamo probleme s samokontrolo in žal so te težave največje pri opazni potrošnji, saj se je tej najtežje upreti. Zato obstajajo tudi načini, da sami sebe zaščitimo pred nesorazmerno veliko potrošnjo. Ti načini so na primer penali za črpanje privarčevanih sredstev pred upokojitvijo, prispevki za pokojninsko zavarovanje, varčevanje za otroke.
V ZDA in veliki Britaniji so se razvila tudi različna prostovoljna gibanja za
preprostost (ang. »Voluntary Simplicity Movement«), ki spodbujajo umikanje iz dirke za kariero in kopičenjem materialnih dobrin. Spremenjeno obnašanje posameznika pa nima veliko vpliva na potrošniške vzorce celotne družbe. »Trošiti drugo« izboljša situacijo posamezniku, če to storijo vsi, sicer pa poslabša njegovo lastno situacijo. Svetovno znižanje rasti opazne potrošnje bi v času sprostilo ogromno sredstev, ki bi jih lahko uporabili za zmanjšanje onesnaževanja, večjo avtonomnost, fleksibilnost, družinsko življenje, čas s prijatelji, in druge oblike potrošnje, ki dejansko povečujejo našo subjektivno blaginjo. Kot družba smo na boljšem, če zmanjšamo opazno potrošnjo. V preteklosti je bilo nekaj takih poskusov zmanjšanja opazne potrošnje, ki so večkrat prinesli s sabo stroške, ki so presegali koristi ukrepa. Danes imamo recimo na voljo visoko stroškovno učinkovite okoljske rešitve. Ključ za napredek pa je v razumevanju spodbud, ki vodijo do presežnega onesnaževanja. In prav zato so bili številni poskusi zmanjšanja opazne potrošnje v preteklosti neuspešni, ker niso upoštevali (razumeli) strukture spodbud, ki je odgovorna za sam problem.
Zagovorniki svobode očitajo poskusom zmanjšanja opazne potrošnje nelegitimnost v politični demokraciji. Drugi očitajo tem poskusom, da pomenijo precedens, ki se hitro širi na druga področja in lahko resno ogrozi posameznikovo svobodo. Problem na primer prekomernega onesnaževanja povzroča vrzel v spodbudah, ki je pravzaprav enaka kot tista, ki povzroča
presežno opazno potrošnjo. Zato je izkušnje na področju okolja možno prenesti na problem potrošnje. Vožnja z avtomobilom na primer je bolj privlačna za posameznika kot za družbo v celoti. Unilateralna akcija v smislu vožnje s kolesom ne bo imela merljivega učinka na količino smoga. Prav tako posameznikova odločitev glede zmanjšanja opazne potrošnje ne bo imela učinka na družbo kot celoto in njene potrošnje standarde. Čeprav bi bil agregatni učinek posameznih akcij lahko precejšen.
Če vsi posamezniki enako razmišljajo, se ne bodo odločili za spremembo v obnašanju. Omejevanje emisij z določanjem emisijskih standardov (z zakonodajo) je za nekoga zelo drago, za drugega poceni. Zato se v sodobni politiki vse bolj pogosto uporabljajo davki na emisije, s katerimi se osredotoča na zmanjšanje spodbude podjetja, da onesnažuje. Podjetju se torej ne prepoveduje, da onesnažuje, ali ga prisili, da uporabi določeno tehnologijo za nadzor emisij, ampak se jih enostavno obdavči na osnovi njihovega onesnaževanja oziroma se od njih zahteva, da kupijo emisijske kupone. Rezultat takšne politike je, da vsako podjetje zmanjšuje onesnaženje z najnižjimi stroški zanj. Če je za njih ceneje zmanjšati onesnaženje bodo nabavili ustrezno opremo, če pa je za njih zmanjšanje onesnaževanja drago, bodo s tem nadaljevali in plačevali ustrezen davek. Ta politika je bolj pravična, in hkrati daje pomembno spodbudo za razvoj novih tehnologij.
Potrošnja nasploh seveda vpliva na stanje okolja in naše zdravje. Zato je smiselno razmišljati o davku na potrošnjo, ki bi opravil prilagoditve pravično in učinkovito. Zmanjšanje opazne potrošnje bi se zgodilo pri tistih potrošnikih, ki bi se lahko najbolje prilagodili. V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je Irving Fisher pokazal, da je sistem progresivnega davka na potrošnjo možno izvesti z izvzemanjem obresti iz obdavčenja. Ljudje lahko denar potrošijo ali ga privarčujejo. Znesek, ki ga letno potrošijo je razlika med zaslužkom in varčevanjem. Davek na potrošnjo je progresivni davek. Mejna davčna stopnja narašča in velik standardni odbitek v višini, ki zagotavlja dostojno življenje, zagotavljata, da davek kot del dohodka enakomerno narašča z dohodkom, tudi takrat ko imajo bogati zelo visoke stopnje varčevanja. Davčna stopnja na najvišjih ravneh mora naraščati dovolj hitro, da prinese zadostne spodbude za
ljudi na vrhu potrošniške piramide. Tudi najbogatejši so cenovno občutljivi. Če ne bo na vrhu potrošniške piramide sprememb, jih ne bo tudi navzdol po lestvici. Recimo, da je stopnja obdavčenja na vrhu piramide 70 odstotna, to pomeni, da vsak evro potrošnje prinese s seboj 70 centov dodatnega davka.
Posledično se več investira, na primer v vzajemne sklade, akumulirajo se dividende in kapitalski dobički, ki niso obdavčeni, dokler niso potrošeni. Zmanjša se lahko proračunski primanjkljaj, davčno breme družin s srednjimi in nizkimi dohodki ter izboljšajo javne storitve in hkrati dopusti ljudem, ki imajo posebne strasti do materialnih dobrin, da le-te uresničijo, brez da bi se počutili slabo v družbi, ker so bili z davkom že pravično kaznovani. Takšen davek ne pelje v recesijo, niti ne v nezaposlenost ali v inflacijo. Denar, ki se ne potroši se varčuje in investira. Nekateri ljudje, ki so zdaj zaposleni v proizvodnji potrošnih dobrin se preusmerijo v zaposlitve za proizvodnjo kapitalskih dobrin in produkcijska sposobnost ekonomije na dolgi rok narašča. Spremeni se struktura
potrošnje. Če je davek dovolj progresiven, zbere takšen sistem več dohodka kot
obstoječi sistem od zgornjih slojev in manj od spodnjih slojev. Progresivnost davčne stopnje pa ne rezultira v absolutnem zmanjšanju sredstev za proizvodnjo opazne potrošnje, temveč v zmanjšanju stopnje rasti teh sredstev. Kvaliteta in povprečna cena luksuznih dobrin se povečata, ne glede na
manjšo potrošnjo. Posameznik bo sicer le malo spremenil pri sebi, povzročil pa bo dinamični proces, ki bo radikalno spremenil potrošne navade v družbi. Res pa je, da si težko predstavljamo manj radikalen instrument socialnih sprememb, kot je davek na potrošnjo namesto davka na dohodek.
Večina ekonomistov (tudi M. Friedman, Pigou, Marshall, Thurow) se strinja, da so močni razlogi za uvedbo tega davka. Ne strinjajo pa se glede podrobnosti (npr. progresivnosti). Podoben davek je bil predlagan leta 1995 v ameriškem Senatu (USA tax), ki je bil pravzaprav progresivni davek na dohodek z oprostitvijo zasebnega varčevanja. Številne države imajo prometne davke z oprostitvami za nujne dobrine in večjo obremenitvijo luksuznih dobrin. Konec
dvajsetega stoletja je bilo tudi zelo razširjeno mišljenje, da obdavčevanje najbogatejših in najproduktivnejših državljanov ohromi gospodarstvo in ni pravično. Zaradi takšnih potez se izgubljajo tudi volitve, zato politične volje za takšne spremembe ni pričakovati.
KONFLIKT MED POSAMEZNIKOM IN DRUŽBO
Zgodovinska predpostavka, da enakomerna rast delovne produktivnosti vodi v vedno krajši delovni teden, kar je dejansko bil vzorec pred letom 1950, danes ne drži. Linder (1970) je prvi opozoril na paradoks naraščajočega bogastva, ki vedno bolj zahteva naš čas. J. Schor (1991) je na
primer dokazovala, da se je skrajševanje delovnega tedna stabiliziralo kmalu po II. svetovni vojni in ima po letu 1960 zopet trend naraščanja. Čas, ko smo na delovnem mestu je za večino ljudi daljši, kot leta 1965 in tudi dejanski delovni čas je daljši za določene skupine - tiste bolj izobražene, tiste z višjimi dohodki in tiste z družinami. Wallich (1994) je poročal, da se je prosti čas Američanov stalno zmanjševal po vojni in to navkljub temu, da se je produktivnost v tem
obdobju podvojila. Po podatkih ameriškega statističnega urada delajo ženske na prelomu tisočletja 233 ur več na leto, moški pa 100 ur več na leto, kot leta 1976.
S podaljševanjem časa, ki se porabi na delovnem mestu in za druge dejavnosti
narašča primanjkljaj spanja. Biti zaposlen je sicer dobro, toda kronično odvzemanje spanca povzroča resna obolenja in število nesreč v prometu. Ne smemo pozabiti še na različne učinke delovnega stresa.
S tem ko plačujemo za vidno potrošnjo smo prikrajšani za javno potrošnjo. Vlade zmanjšujejo javne izdatke za okolje, zdravstvo, pokojnine, ker menda ne vračajo vrednosti, ki bi bila sorazmerna ceni.
Poglejmo si nekaj primerov prikrajšanja pri javni potrošnji na področju okolja
zaradi nesorazmerno velikega deleža vidne potrošnje. Komunalni vodovodni sistemi so bili zgrajeni večinoma na začetku prejšnjega stoletja, predvsem iz litoželeznih cevi. Lito železo normalno vsebuje 0,4 do 0,6 odstotka mangana ali druge toksične kovine, ki prehaja v pitno vodo. Z današnjimi vodooskrbnimi
sistemi lahko zaužijemo potencialno nevarne ravni strupenih kovin, pesticidov in parazitov. Na svinec so predvsem občutljivi otroci, ki absorbirajo kar 50 odstotkov zaužitega svinca, medtem ko odrasli 8 odstotkov. Svinec lahko povzroča okvare na možganih in s tem povezane težave z obnašanjem in učenjem, izgubo sluha in počasnejšo rast, pa tudi neplodnost, visok pritisk,
bolečine v mišicah in sklepih, prebavne in nevrološke motnje, izgubo spomina
in probleme s koncentracijo, probleme kontroliranja vedenja in kriminalno vedenje. Izpostavljenost strupenim kovinam v pitni vodi je možno v celoti preprečiti. Čeprav ni poceni zamenjati cevi in napeljave v komunalnih sistemih, je ta investicija vredna (Frank, 1999).
Drug primer je onesnaženost zraka. Epidemiologi ocenjujejo, da je letni davek
onesnaženosti zraka v ZDA 50.000 smrti, kar je več kot umre ljudi v prometnih nesrečah. Pri tem sta najpomembnejši dve onesnaževali ozon in trdni delci (saje in prašni delci). Stopnja smrtnosti narašča s koncentracijo ozona. Ohio ima eno najvišjih konecantracij ozona in 25 odstotkov višjo stopnjo smrtnosti,
kot na primer Wisconsin, ki ima eno najnižjih koncentracij ozona. Strožji standardi za ozon bi preprečili milijone primerov zmanjšane pljučne kapacitete in primerov akutnih dihalnih bolezni za več kot 140.000 na leto. Z izpolnjevanjem strožjih standardov za delce pa bi rešili več kot 15.000 življenj na leto in se izognili 8.000 hospitalizacijam. EPA je tudi ocenila letno povečanje stroškov zaradi strožjih standardov v višini 9 milijard dolarjev. Zamenjave cevi ali strožjih okoljskih standardov pa si menda ne moremo privoščiti (Frank, 1999).
Zaradi krčenja mestnega proračuna imamo letos v Ljubljani manj delujočih
društev. Gotovo so med njimi tudi takšna, ki skrbijo za okoljsko osveščenost in
trajnostno potrošnjo. Nadalje so za področje naravovarstva proračunski viri vedno bolj omejeni in to kljub temu, da smo še nedavno sprejeli odločitev, da več kot tretjino slovenskega ozemlja vključimo v varstveno omrežje Natura 2000. Financiranje Slovenskega okoljsko kmetijskega programa je vezano na obsežno dokumentiranje aktivnosti s strani kmetov in ta birokracija je seveda velika ovira pri uresničevanju programa in tudi črpanju sredstev. Le upamo lahko, da bo dovolj domačih virov, da se bodo uspešno izpeljali veliki okoljski
projekti (regionalni centri za odpadke, čistilne naprave, vodooskrbni sistemi),
sofinancirani iz evropskih sredstev oziroma sredstev strukturnih skladov.
Kako torej pojasniti ta konflikt med posameznikom in družbo? Že pred več kot 200 leti je ekonomist A. Smith vpeljal koncept »nevidne roke«, ki je postal eden
najbolj priznanih in vplivnih idej vseh časov. Bistvo tega koncepta je, da posamezniki podpirajo lastne interese na trgu, in hkrati s tem delajo dobro za vse. Večanje tržnega deleža (in jemanje tega drugim) vpliva na razvoj stroškovno učinkovitih inovacij, ki jih posnemajo še drugi, in v času to vodi k
nižjim cenam za vse. Tisti ki prvi prevzamejo trg imajo nižje stroške od konkurentov in dobivajo višje profite. S širitvijo nove metode pa povečana ponudba cene ponovno zniža in profiti se vrnejo na raven, ki prevladuje v drugih sektorjih. Končni »dobitniki« tega procesa pa so potrošniki, ki plačujejo nižje cene.
Rivastvo zelo pogosto izpodkopava interese širših skupin in tu je tudi razlaga za naš neuspeh pri doseganju bolj uravnoteženega življenja. Liberalni ekonomisti pravijo, da so ti primeri redki in osamljeni. Konflikt med posameznikom in družbo pa je zelo prisoten in težko rešljiv na individualni ravni. Konkurenčne sile zahtevajo fizične prilagoditve in prilagoditve v obnašanju posameznikov v družbi. Te prilagoditve služijo interesom posameznikov, lahko tudi interesom družbe, lahko pa te izpodkopavajo. Konflikt med individualnim in skupinskim je
edina pomembna razlaga neravnotežja v obstoječih potrošniških vzorcih.
Neravnotežje v naših potrošniških vzorcih izvira iz dejstva, da so številne aktivnosti bolj privlačne za posameznike kot za družbo, možnosti izboljšanja preko unilateralne akcije pa so zelo omejene. Poleg tega so koristi od opazne potrošnje bolj kontekstno občutljive od koristi neopazne potrošnje. To pomeni, da ima recimo naraščanje prostega časa prek določenega praga več vpliva na
zadovoljstvo, kot pa naraščanje materialne potrošnje prek določenega praga. In s tem je zadoščeno pogoju, ki povečuje konflikt med individualno in družbeno spodbudo. Evolucijsko smo usmerjeni k aktivnostim, ki povečujejo našo reprodukcijsko sposobnost in ne k aktivnostim, ki povečujejo zadovoljstvo. Iz konkurenčnega vidika je najbolj varna situacija za posameznika, ko ima materialnih dobrin in recimo okoljskih dobrin več od konkurenta. Toda, če bi bila
ena od obeh prednosti ogrožena, bi žrtvoval okolje, ker je (kratkoročno) preživetje bolj odvisno od materialnih virov. Koristi od manj hrupa ali prometa, niso individualne ampak družbene, torej so neodvisne od medosebnih primerjav. Medosebne primerjave tudi niso pomembne pri varčevanju, vsaj ne na kratek rok. Podatkov o varčevalnih računih prijateljev navadno nimamo, vidimo pa v kakšni hiši živijo in s kakšnimi avtomobili se vozijo. Pa tudi če bi jih poznali, so koristi od materialne potrošnje bolj kontekstno občutljive od koristi varčevanja. V preteklosti je bilo že veliko poskusov reševanja konflikta med posameznikom in družbo, iz katerega izhajajo obstoječi potrošni vzorci, kot
so davki na luksuzne dobrine, varstvena zakonodaja, družbene norme.
Poleg tega velja, da dobrine opazne potrošnje običajno proizvajajo privatna
podjetja za prodajo na trgu. Proizvajalci imajo močne spodbude, da uporabijo komercialno oglaševanje ali druge oblike komunikacije, da privabijo ljudi k nakupom in jih celo prepričajo kaj potrebujejo. Na primer Procter & Gamble porabi letno preko 2 milijardi dolarjev za oglaševanje svojih zobnih past, mil, detergentov. V Kellogu porabijo pol milijarde dolarjev za oglaševanje svojih
kosmičev. Dejstvo je, da oglasi običajno napihujejo lastnosti izdelkov, imajo pa tudi informativno moč. Nasprotno se neopazna potrošnja oziroma njeni izdelki/storitve ne ponujajo na trgu, niti ne oglašujejo njihove koristi. Na naše izbire in vrednotenje potrošnje močno vplivajo informacije, ki jih imamo. Če so te informacije pristranske, lahko pričakujemo, da bodo tudi odločitve pristranske. Poleg tega dobrine opazne potrošnje vidimo pri prijateljih, sosedih in vse kar vidimo se ohrani v našem spominu in nesorazmerno vpliva na naše potrošne odločitve. K temu je treba še dodati, da je opazna potrošnja zelo privlačna v prvi fazi pridobitve, potem pa privlačnost zelo hitro pada. Vendar so kratkoročni učinki bolj jasni in informacije tudi, zato je izbira običajno v korist opazni potrošnji (Frank, 1999).
RAZLOGI ZA NARAŠČANJE POTROŠNJE IN KORISTI GOSPODARSKE RASTI
Podatki za ZDA kažejo, da so v obdobju 1950 – 1973 dohodki per capita rasli s 3- odstotno povprečno stopnji rasti. Po tem obdobju je bila rast še nižja (1,5%). Povprečni dohodek gospodinjstva v ZDA pa je bil leta 1997 34,100 dolarjev, kar je realno 2 odstotka manj, kot leta 1990. Hkrati pa so se dohodki tistih v zgornjem dohodkovnem centilu od leta 1979 realno podvojili. Gre za tiste posameznike, ki letno zaslužijo 150.000 dolarjev in več (v cenah iz leta 1995). Število ljudi, ki toliko zaslužijo se je v obdobju 1980- 1990 podvojilo. Ameriški vzorec se je že razširil v Veliko Britanijo, kjer 20 odstotkov najbogatejših Britancev zasluži več kot sedemkrat več od najrevnejših 20 odstotkov Britancev. Vrzel med tistimi z najvišjimi in tistimi z najnižjimi dohodki je danes v Veliki Britaniji največja od leta 1880 naprej, ko je na voljo statistika. V Sloveniji je situacija boljša, saj se uvrščamo v vrh evropskih držav z nižjo dohodkovno neenakostjo. Najbogatejših 20 odstotkov Slovencev je imelo leta 2003 3,1-krat višje dohodke kot najrevnejših 20 odstotkov (UMAR, 2007).
Poleg demografije oziroma finančne okrepitve povojne generacije, t.i. “baby
boomers« so naraščajoče neenakosti v porazdelitvi dohodkov primarna razlaga
nenavadnega vzpona materialne potrošnje. Različni avtorji navajajo zelo različne razloge za te neenakosti: spremembe v javnih politikah, nižje obdavčevanje bogatejših, zmanjšanje programov za revne, manjši vpliv sindikatov, večanje zunanje trgovine, izobraženost, tržne nepravilnosti,
konkurenca delovne sile iz tujine. Dejstvo pa je da je težko pojasniti ta pojav. Na primer zobozdravniki svoje storitve zelo dobro zaračunajo, konkurence iz tujine pa sploh nimajo. Stopnja donosa na izobrazbo se je sicer povečala v zadnjih petnajstih letih, pa vendar spet ne tako dramatično. Vsekakor pa drži, da globalna in domača konkurenca še nikoli nista bili tako močni kot danes.
Frank in Cook sta v svoji zadnji knjigi (1995) dokazovala, da je za dohodkovno neenakost v veliki meri pomembno, da zmagovalec na trgu pobere vse oziroma, da majhna razlika v uspešnosti prinese velike razlike v ekonomski
nagradi. To je pravzaprav že dolgo znano v športu, zabavni industriji, umetnosti, zdaj pa se seli tudi na druga področja, kot so bančništvo, svetovanje, medicina. Delno je ta pojav napredoval s tehnologijo. Od področja do področja se podrobnosti pojava razlikujejo, vendar v osnovi ostaja bistvo enako. Storitve, ki so včasih opravljali mali lokalni ponudniki, danes opravljajo
nacionalni ali internacionalni giganti. Zaslužki se koncentrirajo na vrhu, ker vsi
zaupajo le največjim in najboljšim. Nagrade za uspešnost niso nič novega. Novo pa je podiranje meja, ki so včasih preprečevale najbolj uspešnim, da so služili velikim trgom. Izkušeni potrošniki kupujejo danes le od svetovno najboljših proizvajalcev. Kaj torej lahko pričakujemo v prihodnosti, da se bo začela dohodkovna neenakost zmanjševati, ali da se bo obstoječi trend potrošnje nadaljeval? Z vidika tehnologije se zdi, da sile, ki omogočajo vrhunskim proizvajalcem/ponudnikom, služijo širokim trgom, ne kažejo znakov popuščanja. Spremembe pa vodijo v veliko nesimetričnost dohodkov. Odpravljanje ovir za konkurenčnost storitev bo verjetno še posebej vplivalo na nastalo situacijo.
Zagovorniki prostega trga pravijo, da če ljudje delajo trdo in igrajo po pravilih,
zakaj ne bi trošili svojega denarja na način kot želijo. Poudariti je treba, da materialna potrošnja sama po sebi ni slaba stvar. Celo veliko stvari je, ki jih občudujemo in če zgodovinski vzorci terjajo nadaljevanje, lahko pričakujemo, da bo veliko nove tehnologije v proizvodih kmalu našlo način, da bodo te dobrine trošili tudi srednji in nižji sloji. Po drugi strani pa te materialne dobrine zahtevajo realne vire za njihovo proizvodnjo, ki bi se lahko drugače uporabili
in vprašanje je, ali se ne odpovedujemo preveč pomembnim rečem zato, da na
primer vozimo hiter avtomobil in živimo v razkošnem okolju.
Ekonomisti merijo agregatno vrednost blaga in storitev, ki jih proizvede gospodarstvo. Vsota je enaka nacionalnemu dohodku in predpostavka (implicitna ali eksplicitna) je, da gospodarstvo, ki prinese večji per capita
nacionalni dohodek, bolje služi interesom državljanov. Kritiki pravijo, da bi morali koncept razširiti še z drugimi dobrinami in ekonomisti dopuščajo izboljšave koncepta v smislu prilagoditev z upoštevanjem kriminala, onesnaževanja, zmanjšanega prostega časa in drugih dejavnikov, ki vplivajo na kvaliteto življenja. Ekonomisti trdijo, da večji nacionalni dohodek per capita
pomeni več sredstev za uresničevanje vizije boljšega življenja. Pravijo, da so ljudje v bolj bogatih državah v povprečju bolj srečni in da se z naraščanjem dohodka v času povečuje tudi zadovoljstvo pri ljudeh.
Ena od ključnih ugotovitev v znanstveni literaturi o subjektivni blaginji je, ta, da
ko enkrat dohodkovne ravni presežejo minimalni absolutni prag, se povprečna
raven zadovoljstva (koristnosti) znotraj določene države nagiba k stabilnosti v času, celo ob visoki gospodarski rasti. Čeprav je realni dohodek per capita v obdobju 1972- 1991 narasel za 39 odstotkov, se je delež ljudi, ki sami sebe smatrajo kot zelo srečni rahlo upadel. Dejstvo pa je, da je povprečna raven
zadovoljstva v ekstremno revnih državah precej nižja kot v bogatejših. Ta korelacija pa torej ne drži za bogatejše države.
Zanimivo je razmerje med absolutno ravnjo dohodka in ravnjo dohodka potrebnega za doseganje dostojnega življenjskega standarda. Medianski odgovor narašča iz leta v leto v absolutni vrednosti, medtem ko se izražen kot delež per capita razpoložljivega dohodka ta trend izgublja.
E. Smolensky (1965) poroča o medianski vrednosti okrog polovice povprečnega per capita nacionalnega dohodka od začetka 20 stoletja naprej. L. Rainwater (1990) poroča, da je v anketah izvedenih v obdobju 1950 in 1986 »dohodek nujen za shajanje« naraščal z enako stopnjo kot per capita nacionalni dohodek. Podobno sta ugotavljala za evropske podatke A. Kapteyn in B. van Praag (1976). To kaže, da več kot imamo, več se nam zdi da potrebujemo, kar pomeni, da se zelo hitro prilagajamo novim standardom. Ljudje v najvišjem dohodkovnem razredu torej postavljajo novi standard za tiste v nižjem dohodkovnem razredu, ki jih oponašajo in tako navzdol po dohodkovni lestvici. In čeprav ljudje v nižjih in srednjih dohodkovnih razredih trošijo več, kot so
včasih, njihovi dohodki realno niso večji. Medianski prejemnik dohodkov v ZDA ima danes pravzaprav realno enak dohodek, kot leta 1979 in dohodki tistih na spodnji petini dohodkovne porazdelitve so se dejansko znižali za več kot 10 odstotkov v istem časovnem obdobju. Ti potrošniki so torej prisiljeni, da financirajo svojo povečano potrošnjo v večji meri z znižanjem varčevanja in povečanjem zadolženosti. Osebna stopnja varčevanja v ZDA je danes
okrog 5 odstotkov, kar je skoraj 40 odstotkov manj kot leta 1980.
Potrošniški dolg narašča, prav tako osebni bankroti postajajo celo pogostejši
od podjetniških. Pri slednjih je razlog v prevelikem investiranju, pri prvih pa v
preveliki potrošnji. Naša povečana potrošnja pa ni le na račun nižjega varčevanja in večjih dolgov, temveč tudi na račun drugih stvari, ki imajo vrednost, na primer na račun prostega časa in čistega okolja.
Neto varčevanje izraženo kot odstotek nacionalnega dohodka se večinoma po
vseh državah močno zmanjšuje. Najbolj v ZDA, kjer je bil ta delež v sedemdesetih letih 9,1 odstotka, na začetku devetdesetih let pa le še 2,5 odstotka. V Italiji je bil ta delež v sedemdesetih letih 16,4 odstotka, na začetku devetdesetih let pa le še 7,6 odstotka. V Nemčiji se je v istem obdobju neto varčevanje zmanjšalo od 15,1 odstotka na 12,4 odstotka in v Franciji od 17,1 odstotka na 8,7 odstotka (Seidman, 1997). V Sloveniji je situacija boljša, saj znaša neto varčevanje v letu 2006 8,6 odstotka BDP, medtem ko je leta 1990 znašalo 2,8 odstotka BDP, čeprav se stopnje rasti od leta 2003 naprej
zmanjšujejo (SURS, 1998 in 2007). V poznih devetdesetih letih je situacija malenkostno boljša zaradi demografskih gibanj. Ta nizka stopnja varčevanja pomeni, da podjetja manj investirajo v nove tehnologije, tovarne in opremo. Produktivnost pa je zelo odvisna od kapitala – računalnikov, opreme, optičnih
kablov... . Denar, ki ni potrošen se zbira na varčevalnih računih in posoja podjetjem, ki ga porabijo za novo kapitalsko opremo, ta poveča produktivnost njihovih delavcev, s čimer se odplačajo dolg in obresti in še nekaj ostane.
Povečanje produktivnosti je dobro dokler prinaša več izbir: na primer več denarja in več nakupov, ali enako denarja in krajši delovni čas ali enako denarja in čistejše okolje. Produktivnost se lahko povečuje tudi na druge načine, na primer preko razvoja novega znanja in idej. Čeprav so investicije glavni vir rasti produktivnosti. Leta 2004 je slovenska produktivnost po kupni moči na ravni 75,7 odstotkov povprečja EU-15. Zaostanek Slovenije se zmanjšuje, ker so
stopnje rasti v razvitejših članicah precej nižje (UMAR, 2007). Investicije se lahko financirajo tudi iz tujine. Od leta 1995 naprej se bruto zunanji dolg Slovenije, to je javni dolg in zasebni dolg povečuje in je znašal leta 2005 dobrih 70 odstotkov bruto domačega proizvoda (UMAR, 2007).
Še vedno je bolje nekaj investirati kot nič, čeprav je blaginja večja, če se v večjem delu financira z lastnim, varčevanjem, ker obresti ostanejo doma. To napako, da ne varčujemo plačujemo izjemno drago. K sreči obstaja potencial za izboljšanje prihodnje blaginje s povečanjem stopnje varčevanja. Obresti od varčevanja povečujejo tekočo razpoložljivo vsoto za potrošnjo in iz leta v leto naraščajo, in izplačilo akumuliranega varčevanja na koncu obdobja. Le majhen
odlog potrošnje bi lahko vzpodbudil bistveno višjo gospodarsko rast.
Postavlja se vprašanje, če je višja gospodarska rast sploh tako zaželena, če se ljudje tako hitro prilagajajo višjemu materialnemu standardu. Večja potrošnja pomeni namreč več stranskih učinkov: odpadkov, umazanije, toplogrednih plinov, kislega dežja. Načeloma koristim gospodarske rasti ne gre oporekati.
Hitreje ko gospodarstvo raste, večji je delež posameznikov, katerih obstoječi življenjski standard predstavlja pomemben napredek glede na preteklost. Rast in produktivnost osvobajata dodatne vire, ki se lahko porabijo za različne, manj opazne oblike potrošnje, ki lahko prinašajo trajno povečanje blaginje. Tudi
razmerje med bogastvom in onesnaženjem ni enostavno linerano, v smislu več bogastva, več onesnaženja, ampak gre za obrnjeno Ukrivuljo, podobno kot je med bogastvom in rastjo prebivalstva. Družbe, ki imajo največje težave z onesnaženjem in prebivalstvom niso niti najbogatejše, niti najrevnejše, pač pa tiste srednje bogate. Revne družbe imajo nizko stopnjo rasti prebivalstva, ker
je umrljivost dojenčkov visoka in nižje ravni onesnaženja, ker je industrijska aktivnost nizka. Srednje bogate družbe imajo visoke rasti prebivalstva, zaradi javnih ukrepov zmanjšanja smrtnosti dojenčkov, imajo dovolj industrijske aktivnosti za večje onesnaženje, ne pa dovolj bogastva za financiranje čiščenja.
Najbogatejši pa imajo raven onesnaženja nizko in rast prebivalstva tudi.
S predpisi (standardi) in davki se lahko zelo vpliva na stopnjo onesnaženja. Smoga v mestih je na primer danes veliko manj kot pred dvajsetimi leti, navkljub večjemu prometu. Poleg spodbujanja čistejše potrošnje ti ukrepi spodbujajo tudi razvoj okoljskih tehnologij. Seveda je v bogatejših družbah na voljo več priložnosti za takšna dejanja. Bogatejše družbe imajo več sredstev
za medicinske raziskave, hitrejši tranzit, ljudje imajo več časa za prijateljem, družino in vadbo, bolje izolirane hiše, za čistejše avtomobile. Pot k okoljskemu napredku ne leži torej v zaviranju gospodarske rasti, pač pa v njenem spodbujanju.
Friedman B. (2006) trdi, da gospodarska rast spodbuja odprtost, demokracijo in
civilno družbo in krepi moralne lastnosti kot so odprtost, priložnosti, tolerantnost, raznolikost, socialno mobilnost, poštenost in demokratičnost. Pravi, da so ljudje nagnjeni k temu, da imajo več, več kot v preteklosti ali več kot drugi v tem trenutku. Če dohodki stagnirajo, kot to velja za zadnji dve desetletji, je prvi primer za večino ljudi nemogoč, zato se pričakovanja osredotočijo na drug primer, primerjavo s sosedi. Posameznik se lahko giblje naprej relativno, družba kot celota pa ne. Družba ki stagnira zato vodi v frustracijo.